Goreca vas Heft

Werbung
goreœa vas
das brennende dorf
R. W. FASSBINDER PO_NACH L. DE VEGA
PRAIZVEDBA_URAUFFÜHRUNG
TEATR TROTAMORA
Teatr Trotamora – TTM
goreèa vas_das brennende dorf_la brulanta vilaĝo
Slovenska praizvedba
Aufführung in slowenischer Sprache mit deutschen Untertiteln
Prevod_Übersetzung Darko Èuden
Pesmi in Songi_Liedtexte Jani Oswald, Laura Ippen, Edi Gerdej, Nik Jeffs + TTM
Režija_Regie Marjan Stikar
Glasba_Musik Jozej Stikar
Kostumi_Kostüme Elena Fajt-Velikonja
Scenografija_Bühnenbild Toni Reichmann
Laurencia Martina Kanzian
Pascuala, njena prijateljica_ihre Freundin Hanca Pörtsch
Jacinta, vaška kurba_Dorfhure Karin Spitzer-Simonitsch
Frondoso Izidor Sticker
Mengo, njegov prijatelj_sein Freund Jozej Spitzer
Barrildo Martin Koren
Esteban, oèe_Vater od_von Laurencie(a) Tonej Sticker
Alonso, župan_Dorfvorsteher Carlej Krautzer
Podnaslovi_Untertitel
Laura Ippen
Župnik_Pfarrer Hanzej Wuzella, st.
Leonello, potujoèi študent_reisender Student Martin Zwitter
Prevod_Übersetzung
Esperanto Tim O. Wüster
Komendnik_Commandor Franci Spitzer
Flores, služabnik_Untergebener Mirko Lepuschitz
Podnaslovi_Untertitel
Ortuño, služabnik_Untergebener Toni Isopp
Esperanto David Kassl
Video-Tehnik/a Rudi Melcher
Veliki Mojster_Grossmeister Maja Malle
Tehnika_Technik Marko Ferm
Spremstvo_Gefolge Irina Urbajs, Nadja Pörtsch
Grafik/a Hannes Gröblacher,
Cimbranos, sel_Bote Marko Sitter
Rudi Melcher
Fanta_Knaben Kristijan in Danijel Rehsmann
Izabela, španska kraljica_Königin von Spanien Zalika Steiner
Tisk_Druck
Ferdinand, španski kralj_König von Spanien Drago Pörtsch
DRAVA
Don Manrique, feldmaršal_Feldmarschall Ferdi Hafner
Libella, dvorna gospa_Hofdame Breda Sticker
Premiera 31. 01. 2003
Sel iz Ciudad Reala_Bote aus Ciudad Real Eva Moschitz
Producenta: SPD »Rož« &
Vašèani_Dorfbevölkerung Nadja Pörtsch, Irina Urbajs,
Slovenska prosvetna zveza
Maja Malle, Eva Moschitz, David Višnjiè, Marko Sitter
Hvala/Danke:
Vojaka_Soldaten David Višnjiè, Marko Sitter
Farovžu Šentjakob
Brake-dancer Dejan Maèesiè, Damir Kajeviè
» In vendar so prav moøki tisti, ki vladajo svetu. Und doch sind es
die Männer, die die Welt beherrschen. «
MENGO
LAURENCIA
» Samo navzven. V bistvu pa so ženske tiste, ki zavirajo ali
pospešujejo potek stvari. Nur äußerlich. Im Grunde sinds die Frauen, die
den Lauf der Dinge hemmen, fördern können.
«
Lope de Vega Fuente Ovejuna
Rainer Werner Fassbinder Das brennende Dorf
»Fuente Ovejuna« – ena najbolj znanih iger Lope de Vega je nastala okoli leta 1615 in velja za
prvo in najbolj krvavo ljudsko dramo v španskem jeziku. Lope de Vega je v njej obdelal špansko ljudsko vstajo iz leta 1476/77, v kateri se cela vas brani proti oblasti, korupciji in tiraniji.
Spanien im 15. Jahrhundert. Noch hat sich die Monarchie nicht gegen den Feudaladel
durchgesetzt. Der Großmeister des Calatrava-Ordens zieht zusammen mit dem
Commandor von Fuente Ovejuna gegen die unter dem Schutz des Königshauses stehende
Stadt Ciudad Real. Madrid ist weit. Der Handstreich gelingt und führt den Commandor an
den Gipfel seiner Macht. Er ist ein Wüstling und Tyrann, der sich die Frauen nimmt, die er
haben will. Nur bei Laurentia, der Tochter des Ortsvorstehers, beißt er auf Granit. Seine
Wut darüber lässt der Commandor am ganzen Dorf aus: Er schließt den Markt der ohnehin
schon durch hohe Steuerabgaben geknechteten Bauern. Unmut macht sich breit. Die
Frauen beschließen, der Gewaltherrschaft ein Ende zu setzen. Auch der Königshof in
Madrid reagiert auf die Vorkommnisse in der Provinz und will weder den Verlust von Ciudad
Real noch den Aufstand Fuente Ovejunas einfach so hinnehmen.
Za zgodovinski dogodek ljudske vstaje ve vsak Španec. Opirajoèe se na dramo so zadevo imenovali sledeèe»Fuenteovejuna – todos a una« (vsi za enega), èeprav te parole v drami sami
sploh ni. Še danes »Fuente Ovejuna« pomeni skupno borbo proti diktatatorièni samovolji.
»Das brennende Dorf« (so der deutsche Titel in Anspielung auf das Schicksal des widerständigen Dorfes – wurde 1970 von Fassbinders »antiteater« in einer skandalträchtigen
Bearbeitung der literarischen Vorlage aufgeführt. Hemmungen, Werke anderer zu plündern oder fremde Stile zu kopieren, hatte Fassbinder nie. Mit Vorliebe nahm er Elemente
des realistischen Volksstücks auf, ohne dessen ästhetisch-ideologische Position zu teilen.
Mit seinem aufklärerischem Impetus reagierte das »antiteater« direkt auf aktuelles
Zeitgeschehen. »Fuente Ovejuna« wurde zunächst von seinem historischen Ballast befreit
und dann auf einen Aspekt zugespitzt: Im Zentrum des Interesses steht bei Fassbinder die
Herrschaft als sexuelle Gewalt.
JACINTA
» Za te ljudi nisi bil dovolj brihten, komendnik. Za vse, kar se jim
vzame, jim je treba nekaj dat. Šele takrat se jim posveti, koliko dobijo, nikdar pa koliko zgubijo. V bistvu so zabiti, nikdar pa ne smeš biti bolj zabit od
njih, ker to pogruntajo. Du warst nicht klug genug für diese Leute. Für alles,
was man ihnen nimmt, muss man ein wenig geben. Sie sehn dann nur, was
sie bekommen, was sie verlieren nimmermehr. Im Grunde sind sie dumm,
doch darf man niemals dümmer sein, als sie, weil sie das merken.
«
» Najavljeni smo, pravita, pravita, da smo najavljeni. Pa
poglejta, a je to sprejem! Ni koštruna, niè za žlampat in nobene cešple. «
COMMANDOR
COMMANDOR
» Glaubt mir, Weiber sind zu etwas nütze. Man steckt den
Finger rein und riecht daran. Schon der Geruch allein! Das duftet wie das
Leben.
«
FRONDOSO
» Brez ljubezni bi
bilo na tem svetu samo klanje in
morija. Pa vendar ni samo meseno poželenje. Treba se je nauèiti,
ljubiti v duhu.
LAURENCIA
«
» Ne slišiš prav
pogosto takih pametnih iz možkih
ust.
MENGO
» Ich bin ein klei-
ner Mensch. Gering die
Möglichkeiten, die ich habe.
Ich halte mich zurück und
denke mir mein Teil.
PASQUALA
«
» Ein bißchen
Angst, das haben Männer
immer.
«
«
» Man schreibe ihnen Lieder, dass sie an Liebe denken und
nimmermehr Gedanken über Zins sich machen. «
ALONSO
ESTEBAN
» Solln sie doch Kinder machen, sofort verringert sich der
Zins. Er brauche Kinder, meint der Commandor, die ihm später die
Soldaten und die Weiber sind.
«
» Od vsega zacetka je treba ljudstvu vbit v glavo, kaj naj
misli. Kam pa pridemo, èe bomo tem glavam pušèali svobodo? «
ALONSO
» Sèasoma boš pozabila, da si nesvobodna. Nauèila se boš
cenit nesvobodo. Bodi vesela, da drugi mislijo namesto tebe. «
ESTEBAN
DON MANRIQUE
»Ili tamen havas membrojn
kaj kapojn kiel homoj, sed
mi ne scias diri, vere ne, ĉu
aspekto fine ne trompas.«
IZABELA
»Kiel ĉarme ĉio, kio okazas
en provinco. Kaj ĉi tie oni
ne havas ideon pri la situacio. Milito, mia edzo, tio
estas certe io ekscita. Ĉu
ne?«
Res je sicer, da imajo ude in glavo kot
ljudje, vendar, œe videz nazadnje ne
vara, ne bi mogel reœi, resniœno ne. Sie
haben Glieder zwar und einen Kopf wie
Menschen, ob nicht zuletzt das
Aussehn aber trügt, das weiß ich nicht
zu sagen, wirklich nicht.
Kako ljubko, kar se dogaja v deæeli.
Tukaj pa se nam o tem ne sanja. Vojna,
soprog, je gotovo vznemirljiva. Ali ne?
Wie hübsch, was überm Land
geschieht. Und man hat keine Ahnung
hier. Ein Krieg, Gemahl, das ist doch
spannend, oder nicht?
FERDINAND
»Kaj tamen, ĉ u do iu povas
fari militon en mia regno
lauˇ sia plaĉo?«
LIBELLA
»Ĝi havas humoron, la
popolo, tion oni povas vidi
ĉiam denove.«
No pa vseeno, a se v mojem kraljestvu
lahko vojskuje, komur se zahoœe? Kann
denn in meinem Reiche Kriege führn,
wer will?
Narod ima smisel za humor, to se vidi
vedno znova. Es hat Humor, das Volk,
das sieht man immer wieder.
Rainer Werner Fassbinder (1946–1982) Als er im Alter von 37
Jahren starb, hinterließ mehr als 40 Kino- und Fernsehfilmen
und ein beachtliches dramatisches Werk. Die vorwiegend im
Milieu von Außenseitern und Kleinbürgern spielenden
Stücke, in deren Mittelpunkt oftmals Frauengestalten stehen,
gaben dem deutschsprachigen Theater als krasse Sozialstudien, aber mehr noch als elegische Stimmungsbilder vom
Zustand einer inakzeptablen Gesellschaft entscheidende
Impulse. Durch Verfremdungen, extreme Stilisierungen und
die Anwendung von Montage- und Collageverfahren gerieten
die Inszenierungen zu Mischformen aus Theater und Film.
Rainer Werner Fassbinder se je rodil leta 1946 v Bad Wörishofnu. Po zgodnji loèitvi staršev je najprej odrašèal pri materi, kasneje pa v domu. Tik pred maturo je zapustil šolo, delal
kot statist v Münchner Kammerspiele in se nekaj let uèil
igralstva. Leta 1967 je Fassbinder vstopil v »Action-Theater«,
ki so ga na njegovo iniciativo na novo formirali kot kolektivno
vodeni »antiteater: kletno gledališèe, ki je gledališko delo
prakticiralo kot motor za anarhièno ž ivljenje v komuni.
Skupina je z nekonvencionalnimi produkcijami zbudila
pozornost (z lastnimi komadi, priredbami, radijskimi igrami
in filmi), ki so povzroèile marsikateri škandal. 1971. leta se je
»antiteater« v Schwabingu razpustil. Leta 1968 je Fassbinder
prviè uprizoril lastno igro – »Katzelmacher«; leto kasneje je
posnel film z istim naslovom, s katerim je umetniško prodrl.
Ta uspeh je prišel do izraza predvsem na filmskem platnu. Do
leta 1981 je nastalo nad dvajset filmov, na drugi strani pa je
napisal le tri gledališke komade. Leta 1977 ga New York Times
proslavlja za »najbolj fascinantnega, nadarjenega, plodnega
in izvirnega mladega filmskega ustvarjalca v vzhodni Evropi«.
Živel je v Münchnu in Parizu, bil èlan PEN-centra v ZRN in
Nemške Akademije Upodabljajoèih umetnosti. Mednarodni
uspeh je pošel z vsestransko priznanim filmom »Die Ehe der
Maria Braun« (Zakon Marije Braun), v katerem izjava »Morda
živim v deželi, ki se imenuje – blaznost« prikazuje njegovo kritièno držo. Rainer Werner Fassbinder je umrl 10. junija 1982 v
Münchnu, star 37 let. Verjetno je uživanje kokaina in spalnih
tablet hkrati povzroèilo njegovo smrt.
Lope Felix de Vega Carpio (1562–1635) se je rodil leta 1562
plemiškemu umetnemu vezilcu v Madridu. Po zgodnji smrti
staršev so ga vzgajali jezuiti. V Alkali in Salamanki je študiral teologijo, študija pa nikoli ni zakljuèil. Že s petnajstimi
leti se je boril kot vojak proti Portugalcem, kasneje pa so ga
zaradi posmehljivih opazk pregnali iz Kastilije. Njegove
erotiène pustolovšèine so ga veèkrat spravile v konflikte s
sodstvom. Leta 1588 se je javil za borbo na Armadi in preživel njeno utonitev v pomorski vojni proti Angliji. Pretežno je
bil v službi pri plemiških mecenih kot sekretar ali hišni poet
v skoraj vseh predelih dežele, nato pa se je ponovno naselil
v Madridu. Po smrti druge žene je bil leta 1614 posveèen v
duhovnika, kar pa njegovega mondenega življenja tudi v
bodoèe ni oviralo. Leta 1627 ga je papež Urban VIII imenoval celo za doktorja teologije. ■ Ko je umrl, je bil deležen
najvišjih cerkvenih èasti, èeprav se je v mladih letih zaradi
svojega amoralnega življenja le komaj izmuznil zasledovanju inkvizicije. V svojih zadnjih življenjskih letih se je predal
samopremagovanju v tolikšni meri, da je 27. avgusta za
posledicami umrl. Lope de Vega gilt als eigentlicher
Schöpfer des Dramas im »Goldenen Zeitalter« der spanischen Literatur. Er ist der Begründer dessen, was seit der
Romantik das »spanische Nationaltheater« gennant wurde.
Nach eigenen, sehr wahrscheinlich übertriebenen Angaben
will Lope de Vega über 1500 Theaterstücke verfasst haben,
770 Titel sind nachgewiesen, rund 460 Stücke erhalten.
Seine unglaubliche Produktivität erklärt sich aus dem großen Stückebedarf jener Zeit: Die bisherigen Wanderbühnen
wurden seßhaft und ließen sich in den Städten nieder, wo
sie fortan für ein großes Publikum spielten. Dieses Publikum, das unterhaltende und nationalgeschichtliche Sujets
bevorzugte, bestimmte auch die Programmatik Lope de
Vegas. Er hielt sich nicht an antike Traditionen, sondern
orientierte sich allein an der Bühnenwirksamkeit und verwarf die einschränkenden Regeln. ■ 1579 wurde Madrids
erstes ständiges öffentliches Theater gebaut, und noch
bevor London Shakespeare entdeckte, hatte Madrid »seinen« Lope de Vega gefunden.
»ESPERANTO« (= Upajoèi) je ime jezika, ki ga je dr. Ludvik L. Zamenhof (1859–1917) zasnoval za mednarodno rabo v smislu nevtralnega jezika na osnovi še obstojeèega besednega gradiva, skupnega tedaj najpomembnejšim svetovnim jezikom (francošèini, anglešèini,
nemšèini, poljšèini in rušèini) in logike kot vodilnega merila za iskanje rešitev. Prvi uèbenik mednarodnega jezika je izšel v Varšavi leta 1887 najprej v rušèini, takoj za tem pa še v
drugih jezikih, najprej v tu omenjenih, ki so nekakšna osnova, iz katere je èrpal. Esperanto
torej ni »izmišljen« ali »umeten« jezik, kakor ga brez osnove prikazujejo ceneni leksikoni
in nepouèeni novinarji in politiki, paè pa razumna in obèutena harmonizacija in redakcija
že obstojeèega zgodovinsko nastalega jezikovnega gradiva. Dr. Zamenhofs Grundgedanke
war folgender: Jeder sollte im Umgang mit seinen Landsleuten die Muttersprache, bei
Kontakten mit Angehörigen anderer Nationen jedoch die internationale Sprache verwenden, die mit der Zeit zur zweiten Sprache eines jeden Menschen werden sollte. Mit dieser
Einteilung ist Esperanto ein natürlicher Verbündeter gefährdeter und diskriminierter
Sprachen. Heute, nach 115 Jahren, gibt es eine auf der ganzen Welt verbreitete Bewegung
für die Einführung der internationalen Sprache in das öffentliche Leben und somit für die
Abschaffung der sprachlichen Ungerechtigkeit. Zaradi kulturnih in umetniških dosežkov
na podroèju lastne in prevedene literature je mednarodni center pisateljskih klubov P. E.
N. pred desetimi leti (1993) priznal esperantu status literarnega jezika in sprejel esperantski klub P. E. N. v svoje združenje. Med Slovenci obstaja organizirano esperantsko
gibanje že od leta 1910, ko je L. Koser izdal prvi uèbenik v slovenšèini.
Tim Oliver Wüster
TEATR TROTAMORA
»Vklenjeni Prometej Der gefesselte Prometheus« po Ajshilu/nach Aischylos, 1993
TV-produkcija za TV-Produktion für ORF-Kärnten in/und RTV-Slovenija, 1993
»Peklenska pomaranèa Clockwerk Orange« po romanu/nach dem Roman von
A. Burgess/a, slovenska praizvedba/slow. UA, 1995
»Opera za tri groše Die Dreigroschenoper«, B. Brecht/K. Weill, dvojezièna
predstava/zweisprachige Aufführung, 1997. Gostovanja/Gastspiele: »Borštnikovo
sreèanje«, 1997; mednarodni gledališki festival/Internationales Theaterfestival
»FOCUS« na Štajerskem, 1998, »Kornwestheimer Theatersommer« v Stuttgartu, 2000
»Gospodar muh Herr der Fliegen« po romanu/nach dem Roman von
W. Golding/a, slovenska praizvedba/slow. UA, 1999
»Solaris« po romanu/nach dem Roman von S. Lem, praizvedba/UA 2001
»Rojstvo luèi Geburt des Lichtes« polnoènica v farni cerkvi
Šentjakob/Mitternachtsmette in der Pfarrkirche St. Jakob i. R., 2001
Drava
Versicherungsmakler
Joško Lepuschitz
advokat dr. franc
serajnik
POSOJILNICA
member of
ZVEZA BANK
izdajatelja _ herausgeber: slovensko prosvetno društvo »rož« & slovenska prosvetna zveza
| marjan sticker, a-9184 šentpeter/st. peter 9, tel. 04253/8480 | e-mail: [email protected] |
redakcija _ redaktion laura ippen | umschlag _ ovitek rudi melcher | quellen _ viri | diverse Theater-Lexika und Internet | bildnachweise _ slike | xxx | satz und druck _ stavek in tisk
drava, klagenfurt/celovec | 2003
Herunterladen